Jebe lud zbunjenog…

…oziroma Primer Žnidaršič vs. Milič 


Marko M. v akciji


Jonas Ž. v akciji (skupaj z Deso M., Sašom H. in Jurijem Z.)

Tale je že malo stara, pa tudi ne spada ne v seks ne v politiko. No mogoče v rubriko seks, če za spolno dejanje velja tudi, da nekdo nekoga jebe ali pa zajebava. Jonas Ž. se je pred dnevi (skoraj deset jih bo od tega) razpizdil nad dejstvom, da blog Marka Miliča piše nekdo drug. Pravzaprav je najprej MM-ja blazno pohvalil, misleč, da je Marko sam svoj avtor, nato pa ga je raztrgal, ko so mu povedali, da je to pravzaprav Sportalov novinar, kateremu MM zaupa svoje misli in anekdote. Rezultat? Marko Milič se je svojemu blogu odpovedal.

Za natančen redosled dogodkov je branje komentarjev pri obeh akterjih seveda obvezno, ker je padlo kar nekaj dobrih poant. 

Osebno se mi pri tej zgodbi sicer nekaj ne sešteje… Zakaj, hudiča, je Jonas tako pošizil? Se je počutil nategnjenega (rubrika seks ;))? OK, MM se pač podpisuje pod sestavke nekoga drugega – so fucking what? Glede na to, da je Jonas medijski človek (mednje pa se neskromno prištevam tudi sam), verjetno ve, da se pogosto zgodi, da članke – kar post (objavek, hehe) dejansko je – napiše nekdo drug, še posebej, če gre za ljudi, ki bodisi niso vešči tovrstnega izražanja, ali pa enostavno nimajo časa. 

Za hip odmislimo, da gre za Marka Miliča: kaj porečete na dejstvo, da tega ni napisal Javier Solana, ampak verjetno kakšen tajnik v njegovem kabinetu, dobri stari Javi pa je članek samo podpisal (članek je žal plačljiv, ampak saj njegova vsebina niti ni tako pomembna; pokazati želim zgolj, da je “ghostwriting” stalna praksa.

 Mediji so en velik nateg. Jonas to dobro ve, saj je pomembno kreiral medijsko sceno zadnjih dvajsetih let. Bolj kot vsebina je pomembna forma.  To je sam zelo dobro prikazal v postu “Rešena posnetka“, kjer lahko vidite razliko med objavljeno in dejansko vsebino. Na prvi Jonas izpade kot “just-your-average-celebrity-being-smart-about-something”, na drugi, “surovi” verziji, pa smo priča sila inteligentnemu podjebavanju mlade novinarke. Nobena resna televizija (pa tudi A kanal) česa takega seveda ne bo objavila. Mediji torej ne podajajo dejanskega stanja, pač pa ga vedno znova prikrojijo, tako da ustreza tistemu, kar si gledalec/poslušalec/bralec/uporabnik predstavlja pod besedo “resnično”. In mislim, da ni dvoma o tem, da so blogi še ena oblika medijev.

Kar me seveda pripelje do neke perverzne zamisli: da gre za medijski nateg tipa Joey Skaggs. Da sta se Jonas in MM zmenila, da bosta ušpičila kaj takega. Če ne drugega, že zaradi tega, da pokažeta, da tudi blogov ne kaže jemati “zdravo za gotovo”.

Kar je seveda res. Tudi v Firmi(tm) smo že objavili kakšno informacijo o tem-ali-onem, ki smo jo našli na tem ali onem blogu (in, ja, seveda smo navedli tudi vir). Ampak kaj bi se zgodilo, če bi – recimo – Marko Milič na svojem blogu objavil, da bo postavil žogo v kot? Je to kredibilna informacija, ali bi morali čakati na uradno novinarsko konferenco? Je med blogom in javno govorjeno besedo enačaj? Odgovora seveda nimam. Upam samo, da sta Jonas in MM tole družno skuhala. Ker sicer bomo prišli do položaja, kjer bomo vsi blogerji enaki, le da bodo nekateri bolj enaki od drugih.

Dovolj teženja… Grem pogledat, če lahko za objavo najdem kakšen kos mesa, na katerem bi si dekleta lahko spočila oči…

P.S.: Upam, da youtube linki delajo 😉

Published by

pengovsky

Agent provocateur and an occasional scribe.

8 thoughts on “Jebe lud zbunjenog…”

  1. Blogi si kredibilnost šele ustvarjajo. Se strinjam, da nobenega vira informacij ne moreš jemati za svetega oziroma je fino, da imaš vsaj dva različna izvora, ki se medsebojno potrjujeta (pa še takrat ni vedno res). Vseeno pa je zelo pomembna percepcija blogov s strani občinstva. Zaupanje. Čez isti mlin so šli časopis, radio in televizija…zakaj bi bili blogi drugačni?

    Po mojem mnenju, ki je osnovano na opazovanju tujih trendov, bo vse več “javnih oseb” komuniciralo preko blogov. Enostavno je, direktno je, nobenega vmesnega člena ne potrebuješ. Tako kot to zdaj dela Janez D. Res, ne kot predsednik države, ampak vseeno…začetek je.

    To kar pa ti praviš, da je vrednost sporočila odvisna izključno od medija…to je posledica stereotipiziranja medijev, ki je posledica lastnikov medijev. Sam vem, da bom apriori dvomil v vse, kar napiše Demokracija in da bom z večjim zaupanjem bral Mladino. Kar je narobe…ampak tako pač je. In potem se moraš samo vprašat…komu bolj zaupaš?

  2. Hm… Point well taken… Še posebej tisto o zaupanju in stereotipizaciji medijev. Konec koncev se s tem srečujem vsak dan – nazadnje na protestu v podporo Romom. Čisto na kratko: Darko Štrajn (dosedanji mestni svetnik) je na dolgo in široko razlagal, kako so vsi mediji ignorirali izjavo za javnost Liberalne akademije. Firma je ta protest sicer objavila, ampak ker za Štrajna in mnogo drugih itak obstajajo samo štirje cajtengi, dve televiziji in en sam radijski program, je pač ocenil, da ta protest ni bil objavljen nikjer. Pa čeprav sva se s taistim Štrajnom štiri leta vsak teden srečevala v mestnem svetu.

    O tem, da je blog medij, ni dvoma. Ima svojega urednika (administratorja), lastnika (ki je največkrat ista oseba) in uredniško politiko. Če bi poskusil potegniti paralelo med blogi in časniki, potem me vse skupaj spominja na pisma bralcev.

    Hkrati pa vidim relativno veliko nevarnost (mogoče pretiravam) v t.i. “celebrity blogging”. Pa ne mislim zdaj ravno Jonasa in Marka Miliča, ampak recimo že omenjeni primer Janeza D.

    Drle je predsednik republike 24/7. Vse, kar pove, je stališče predsednika republike. Zasebnega mnenja nima, oziroma ga ne sme objaviti – ker to potem postane uradno stališče Republike Slovenije. Zato sem močno proti bloganju javnih (ali pa vsaj izvoljenih) funkcionarjev.

    P.S.: a propos Demokracije in Mladine: O prvi resda ne kaže izgubljati besed, ampak a se ti slednja res zdi tako blazno superiorna? 😉

  3. V primerjavi z demokracijo definitivno. je pa res, da ko enkrat delaš v medijih (kako se to grozno sliši), vidiš, da je vse isti šmorn. In da je potem samo odvisno what`s on the agenda 🙂

  4. aja..kar se pa bloganja javnih oseb tiče. Meni se to ne zdi napačno, dokler ima oseba na blogu konsistentna načela s svojo “javno podobo”. To, kar drni razlaga na svojem blogu najbrž tudi zares misli , ne glede na to, katero vlogo “igra”. Ker je položaj predsednika države pri nas bolj ceremonialen kot kaj drugega, si to lahko “privošči”.

    Blogi javnih ljudi oziroma celebrityjev so fini, ker lahko dosežejo veliko občinstvo. Chomsky, lessig… kar se pa voljenih tiče…je pa vse eno in isto sranje. reklama oz. piar.

  5. @Mladina: jap, žalostno, ne?
    @Celebrity blogging: No, če govoriva o intelektualcih oziroma (širše) “opinion makerjih”, potem se definitivno strinjam. O voljenih predstavnikih ljudstva pa si še nisem čisto na jasnem. Nämlich: Če imajo blog, na katerem vzdržujejo javno podobo, potem je to malo mimo (tipa blog Franceta Arharja med predvolilko). Če pa zastopa drugačna stališča kot v javnosti, pol je pa sploh qrac 😀

  6. no ja, gre za kontakt s širšim občinstvom. OK, v večini primerov je zadaj PR ekipa, ampak poglej Potočnika pa Wallstromovo. Jaz upam, da bo v prihodnje vse več podobnih politikov, ki bodo poštekali, da internet ni samo za copy-paste, ampak da predstavlja fin komunikacijski kanal z masami.

  7. Hehe, premiera bo jutri zjutraj, ampak ze zdaj lahko povem, da se zadevi rece “Monday Morning Meat” 😉 Upam, da sem kljub vsemu “well in touch with my feminine side”, da bom marsikateri popestril ponedeljkovo jutro 🙂

Comments are closed.